PGD Sežana

Namesto uvoda

Ogenj, ki je človeka spremljal od samega začetka, mu svetil ter ga grel, je veljal za njegovega velikega dobrotnika, hkrati pa tudi za najhujšega sovražnika, saj so v ognju lahko izginila tako skromna naselja kot velika mesta. Vse to je ljudi privedlo k resnemu razmišljanju o boljši obrambi pred ognjem. Celo Karel Veliki je leta 803 izdal odredbo o Nočnih stražah in nastala so prva gasilska društva, ki so jih tvorili posamezniki. Rodila jih je preprosta potreba po varovanju in ohranjanju življenja in lastnine. Velika mesta so si tako omislila poklicne gasilske enote, ki so bile vedno na dosegu roke.

Gasilci so bili tisti, ki so se borili z ognjem, pa tudi z drugimi naravnimi nesrečami, kot so potresi in poplave. Neprestano so se izpopolnjevali, dopolnjevali svojo opremo in znanja ter končno postali nepogrešljiv sestavni člen varovanja lastnine, preprečevanja nesreč in akterji različnih intervencij. Gasilstvo je postalo veja določene družbene zavesti. Vpis v prostovoljno gasilsko društvo je narekoval moškost, solidarnost in je pravzaprav bil nekakšna moralna obveza. Fantje so komaj čakali, da so dopolnili 21 oziroma 18 let, da so lahko postali gasilci.

Vaška prostovoljna gasilska društva so rasla tudi zaradi bolj in bolj izražene nacionalne zavesti. V sklopu ali ob boku gasilskega društva srečamo še dramska in pevska društva, tamburaške ansamble, godbo na pihala, recitatorje, knjižnice in čitalnice, skratka vse tisto, kar si predstavljamo pod pojmoma družabno in društveno življenje. Svoje mesto so v teh društvih imele tudi ženske. Najdemo jih v vseh oblikah društvenega življenja, velikokrat pa so odločilno posegale tudi v samo rast teh, tako pomembnih središč dogajanja.

Ogenj, beseda, ki včasih pomeni toploto, prijaznost, mogoče celo misel na stare čase, ko smo še imeli ognjišča in se je njegovo prasketanje nevsiljivo vrinjalo v naše misli in besedovanje, včasih pa obudi spomin na strah in velika opustošenja. Spremlja nas od pradavnine in nas v svoji moči in enkratnosti prisili, da o njem govorimo spoštljivo.

---

Začetki gasilstva v Sloveniji

Ustanovitev prvih društev je omogočilo šele tako imenovano ustavno obdobje, ko sta leta 1860 izšla cesarjev manifest in diploma o ureditvi notranjih državnopravnih odnosov monarhije. Naslednje leto je bil razglašen še februarski patent, ki je uredil volilni sistem ter omogočil politično in kulturno delovanje.

Leta 1867 je po vojnah s Prusijo in Italijo nastala dvojna monarhija Avstro-Ogrska. Njen državni zbor je med drugim sprejel zakon o pravici združevanja (o društvih in političnih društvih), zakon o pravici zborovanja in zakon o splošnih pravicah državljanov. V takih družbenopolitičnih razmerah je nastajala tudi nova oblika “požarne brambe” in gasilske organizacije, v kateri so se zrcalile takratne razmere na Slovenskem. Prve požarne brambe na Kranjskem in Primorskem so bile pretežno slovenske, na Štajerskem in Koroškem pa nemške.

Septembra 1869 se je v Metliki z ustanovitvijo prve požarne brambe začela pisati slovenska gasilska zgodba. Metliki so sledili še preostali kraji ter mesta in začeli ustanavljati prostovoljna gasilska društva, ki so se razrasla v danes mogočno gasilsko organizacijo z več kot 161.000 člani – Gasilsko zvezo Slovenije.

Po ustanovitvi prvih gasilskih društev v Metliki, Ljubljani, na Ptuju in v Laškem se je ideja prostovoljnega gasilstva širila po vseh slovenskih deželah. Večina društev je najpogosteje nastala po večjih in manjših požarih, pri katerih so bili ljudje brez moči in nesreče niso mogli niti preprečiti niti omejiti. Uspešne akcije prvih požarnih obramb so spodbudile tudi druge, da so resno prijeli za delo ter zbrali članstvo in sredstva za nakup orodja in opreme. Do leta 1881 je bilo na Slovenskem (brez Koroške) ustanovljenih 39 gasilskih društev, do leta 1914 pa več kot 380.

Kljub zahtevi, da mora občina skrbeti za potrebno orodje in opremo, pa so bila društva slabo opremljena zlasti z brizgalnami in cevmi. Društvene kronike so polne podatkov, kako so člani zbirali denar za nakup orodja z različnimi zbiralnimi akcijami, veselicami, prireditvami in podporami ljudi, zlasti premožnejših, ki so tudi navzven kazali svojo naklonjenost do gasilcev s kumovanjem pri blagoslavljanju gasilskih brizgaln, društvenih praporov, gasilskih shramb in domov.

Gasilska društva so se že kmalu po ustanovitvi povezovala v deželne zveze. V naših deželah je v času do 1. svetovne vojne delovalo osem gasilskih zvez, po propadu Avstro-Ogrske in ustanovitvi Kraljevine SHS pa so nastale nove možnosti za uresničitev enotnega slovenskega gasilstva. 1. julija 1919 je bila v Ljubljani ustanovljena Jugoslovanska gasilska zveza Ljubljana (JGZ), ki je delovala vse do 2. svetovne vojne, ko je bila razpuščena. Po vojni je bila 2. oktobra 1949 ustanovljena Gasilska zveza LR Slovenije.

Začetki gasilstva v Sežani

Sežana je bila nekoliko večje naselje na Krasu, ki ji je svoj prvi pečat pomembnosti dala izgradnja oziroma prenova cesarske ceste od Dunaja do Trsta po letu 1710. Sodobna prometna žila je močno okrepila trgovanje in povzročila nastanek pomembnih postojank ob tej poti. Valovita kraška pokrajina pa je zahtevala svoje, saj se je cesta tu dvigovala, tam pa močno spuščala in v eni ali drugi smeri predstavljala oviro za težke tovore, ki so jih tovorili iz Dunaja proti Trstu in obratno. Prevozništvo s konjsko vprego – furmanstvo – je v 19. stoletju doseglo svoj višek in tudi Sežano povzdignilo v upravno središče. Večina hiš je bila starih, kar je pomenilo, da so bile krite s slamo, nekatere s kamnitimi škrlami in le tiste ob glavni cesti, ki so bile zgrajene pozneje, so bile krite z opečnimi korci. Kras je bil vedno območje, ki ga je narava tepla tako in drugače. Planota, visoka od 300 do 700 metrov nadmorske višine v neposredni bližini morja, je sicer bogato založena z dežnimi kapljami, vendar te padajo v obliki nalivov, ki zemljo osvežijo, voda pa hitro pronica v notranjost in že po nekaj urah pokrajina postane vnovič suha, zlasti v poletnih mesecih. Sonce na Krasu pripeka z vso močjo in pokrajino izžge. Zato so se v tej grmičasti pokrajini vedno znova pojavljali gozdni požari, ki so uničevali še tisto, kar so kmetje skušali ohraniti pri življenju. Slamnate strehe in odprta ognjišča ter ogenj v spahnjancah so vedno predstavljali potencialno nevarnost za povzročitev požarov. Nenehno pomanjkanje vode je tudi zmanjšalo možnosti hitre in učinkovite gasilne intervencije. Naši predniki so imeli pri tem velike težave, saj še pitne vode ni bilo, kaj šele, da bi jo uporabljali za druge namene. Kali, navadno postavljeni ob koncu vasi, so bili edini rezervoarji vode. Ob požaru so sodelovali vsi sposobni vaščani in poskušali rešiti, kar se je rešiti dalo. Ne smemo pozabiti, da so bila naselja strnjena, da so se hiše in gospodarska poslopja dotikala drug drugega in bi neomejevanje požara pomenilo uničenje cele vasi. Enako uničujoči so bili gozdni požari, saj so pomenili propad površine, kjer se je pasla čreda. To je bil tudi čas, ko so se ljudje začeli zavedati svoje narodne pripadnosti in se tudi sicer združevati, kajti v takratni večnacionalni državi je vrelo.

Tako vzdušje je bilo tudi v Sežani, ki je po marčni revoluciji 1848. leta doživljala svoj vnovični vzpon, saj so prav v tem času začeli pripravljalna dela za takratno največjo naložbo – gradnjo Južne železnice. Ta naj bi potekala tudi skozi Sežano ter povezovala Trst in Dunaj. Z dokončanjem tega velikega projekta leta 1857 je Sežana doživela svojo drugo rast, saj jo zgraditev železne ceste ni prizadela tako kot druge kraje, ki so živeli od furmanstva. Pravzaprav je v tem času dobila nov zalet in se širila ter postala moderna. Vile so rasle kot gobe po dežju, veljaki in narodnjaki so bili naročeni na Bleiweissove Novice. Tujcev je bilo v Sežani malo, nekaj Nemcev, Italijanov in Čehov pa je složno živelo z večinskim prebivalstvom – Slovenci. Ti so se začeli tudi nacionalno organizirati in se združevati v društva. Eno izmed njih je bilo tudi naše Ognjegasno društvo Sežana.

---

PROSTOVOLJNO GASILSKO DRUŠTVO SEŽANA

Od začetka do prve svetovne vojne

V Sežani se je okoli leta 1894 čutil porast nastanka raznih društev. Tako se je v tem letu rodilo tudi Prostovoljno ognjegasno društvo. Pobudnik za ustanovitev gasilskega društva in njegov ustanovitelj je bil odvetnik češkega rodu Otokar Rybar, ki je takrat živel in delal v Sežani. Pri ustanovitvi se je zgledoval po izkušnjah ustanoviteljev drugih gasilskih društev v monarhiji. K sodelovanju so skušali pritegniti večje število uglednih in bogatih ljudi, ki bi s finančnimi sredstvi podprli in omogočili nakup potrebnega orodja, opreme in vozov ter s tem omogočili delovanje društva.

Čeprav točen datum ustanovitve društva ni povsem znan, se omenja leto 1894. O tem pričajo nekateri še ohranjeni dokazi. Prvi je medalja, ki je tudi sicer prva znana slovenska jubilejna medalja iz leta 1894. Gre za redek in prvi primerek te vrste na Slovenskem. Medalja je okrogla, s premerom 34 milimetrov in zlate barve. Na prednji strani je upodobljena gasilska čelada, pod njo so zavita vrv, dve prekrižani gasilski sekirici ter lestev, vse to pa obdaja napis z veliki črkami PROSTOVOLJNO OGNJEGASNO DRUŠTVO SEŽANA 1894. Zadnja stran je prazna. Medalja je opremljena z rdečim 40 milimetrov širokim trakom, ki ima na vsaki strani 6-milimetrski bel rob in je trikotno zložen. Na trak je z varnostno zaponko pritrjena pentlja rdeče in bele barve, njen trak je širok 16 milimetrov, na njem je s črno barvo natisnjeno 10 let (iz knjige J. Švajncerja: Gasilska odlikovanja in znaki na Slovenskem, GZS, Ljubljana, 1986).

Druga dva dokaza sta sliki iz leta 1907, ko je društvo praznovalo 15-letnico, saj obe nosita napis PROSTOVOLJNO GASILSKO DRUŠTVO V SEŽANI 1894–1907. V tistem obdobju se je zgodilo tudi preimenovanje društva iz ognjegasnega v gasilsko. Žal pa je bil društveni arhiv ob ukinitvi društva leta 1927 uničen in se lahko opremo le na ustne izjave naših prednikov. Po pripovedovanju zdaj že pokojnega člana društva Antona Ozbiča je bilo v društvu že od samega začetka približno 50 članov, ki so imeli ročno brizgalno, vprežni voz za dvanajst gasilcev, samostojno dvigalno lestev ter 25-metrski drsalni prt, ki je bil v tistih časih prava redkost in so ga poleg Sežancev na Primorskem imeli samo še gasilci iz Tolmina.

Sežanci so bili torej dobro opremljeni, imeli so tudi vsak po dve uniformi, eno delovno in eno paradno, ter drugo zaščitno opremo. Sredstva so prispevali bogati Sežanci, saj je prav v teh letih Sežana zacvetela: razširili in obnovili so cerkev, sezidali poslopje stare osnovne šole, poslopje sodišča, uredili novo sejmišče itd. Seveda je bilo sredstev vedno premalo, zato so prirejali veselice, plese in dobrodelne nabiralne akcije. Finančna sredstva iz članarine so bila prepičla za polno življenje društva. Kako temeljito so pripravljali veselice, kaže tudi zapisnik seje 11. 2. 1903, ki je zanimiv tudi zato, ker ga je pisal tajnik društva, nadučitelj Anton Kosovel, oče pesnika Srečka Kosovela.

Zapisnik seje ognjegasnega društva, katera se je dne 11. svečana 1903 ob 7 ½ uri zvečir vršila.
Da je nadpolovične večine odbornikov prisotnih pri seji otvori gosp. načelnik sejo ter povdarja pri ti priliki prihodnjo veselico katero namerava prirediti omenjeno društvo in sicer predlaga sledeči program.
Enoglasno sklene odbor na predlog gosp. načelnika sledeči program:

1. Nagovor Načelnika
2. Mladi vojaki - svira godba
3. Na vrelu Bosne - poje moški zbor
4. Slovenec sem - venec slov. pesmi - godba
5. Na Planine - poje moški zbor
6. V Boj! - svira godba
7. Igra Zamujeni vlak
8. Cigani - poje moški zbor
9. Ples in prosta zabava

Začetek veselice začne točno ob 7 V uri z eno (1) krono vstopnine. Izvršujoči člani in diletanti so prosti vstopnine k veselici.
Odbor sklene enoglasno, da se imenuje za dekoriranje dvorane in odra gosp. Tavčar in Kontelova in sicer da morata takoj delo pričeti. Glede plesnega kotiljona, se nabavi različne papirnate čepice in sicer do 5 kron vrednosti, naposled corfandoli in confetti.
Za spremljanje dam pri vhodu se določi sledeče gosp. in sicer:

• gosp Načelnik Dragotin Štolfa
• tajnik Ant. Kosovel
• podnačelnik Janko Keber
• odbornik Mihael Škrinjar

Pri blagajni bojo gosp. blagajničar Franc Rebec in Ignacij Guštin.
Gosp. Načelnik zaključi sejo in poudarja naj se takoj vloži prošnjo na kompetentno oblast glede nabave veselice posebej pa si treba izposlovati posebno licenco od slav. županstva za dovoljenje plesa. Pri seji so bili naslednji gosp. odborn. pričujoči

• gosp Načelnik Dr. Štolfa
• gosp tajnik A. Kosovel
• gosp blagajnik J. Rebec
• gosp odbornik J. Guštin
• gosp odbornik M. Škrinjar
• gosp odbornik J. Bekar
• gosp odbornik - Mahnič
• gosp odbornik L. Bizjak
• gosp odbornik J. Pregelj

kateri ustmeno potrdijo sklep zapisnika.

Sežanci so imeli za veselice, plese in nastope dovolj prostora. Ponašali so se s hotelom »Tri krone«, ki je premogel veliko dvorano, gostilne Mahorčič, Šmuc in Hrib pa so bile dovolj velike, da so lahko izmenično gostile veliko gostov, ki so prihajali na take prireditve.

Gasilstvo bi se brez dvoma lahko še bolj razvijalo, če ne bi neba Sežane zatemnili oblaki prve svetovne vojne. Prav Sežana je bila prizorišče prihodov vojakov in streliva po železnici. Leta 1916 so morala gasilska društva za potrebe vojske oddati predmete iz bakra in medenine, kar je osiromašilo sredstva društva. V zadnjih letih vojne, 1917/18, je organizirano gasilstvo v celotni Sloveniji skoraj povsem izginilo. S kapitulacijo Avstro-Ogrske 29. oktobra 1918 se je za primorske gasilce skoraj povsem končalo obdobje rasti in nastopila je doba stagnacije.

Medtem ko so se drugod po Sloveniji veselili svobode in se združevali na novi, slovenski in jugoslovanski ravni, so primorski gasilci sicer še opravljali svoje delo, vendar so se razmere iz leta v leto slabšale. Do leta 1922 so Italijani še prenašali slovenstvo in si celo omislili dvojezičnost, po tem letu pa je postajalo vse bolj jasno, da Slovenci kot narod v Italiji nismo zaželeni. Prepovedali so peti slovenske pesmi, nato še govoriti in pisati v slovenskem jeziku. Najprej se je to odražalo na kulturnem področju, zato so Primorci različne kulturne dejavnosti začeli vključevati v gasilska društva. Enako se je dogajalo tudi v Sežani. Gasilsko društvo je na občnem zboru 7. 12. 1924 spremenilo svoja pravila in v svoje delovanje poleg veselic, plesov, pevskih nastopov, govorov in predavanj vključilo tudi knjižnico, godbo na pihala, Dramsko društvo Ljudski oder in Godbeno društvo Kraška vila. Seveda so člani teh društev postali podporni člani, nekateri tudi „pravi“ člani PGD, lastnina pa je postala skupna. Pod pravila so se podpisali takratni predsednik društva Mihael Škrinjar, podpredsednik Anton Ozbič in tajnik Ivan Kocjan.

Istega leta je gasilsko društvo Sežana pripravilo proslavo ob 30-letnici delovanja, na kateri je sodelovala tudi godba na pihala s Proseka, ki se je tovrstnih prireditev neprestano udeleževala. 7. septembra 1924 je Godbeno društvo s Proseka prav tako praznovalo 30-letnico svojega obstoja. Takrat je na prireditvi sodelovala tudi „gasilna bramba iz Sežane“, ki se ji je predsednik društva Dragotin Starc v svojem govoru takole zahvalil: „Velezaslužnemu in človekoljubnemu društvu Gasilne požarne brambe iz Sežane ohranimo hvaležen spomin na iskreno nam naklonjenost.“ To je bil zadnji javni govor v slovenščini in zadnja javna slovenska veselica v tržaški okolici oziroma v Trstu.

Leta 1927 je društvo prenehalo delovati. Sledila je zaplemba inventarja in sredstev, čeprav so oblasti vztrajno zagotavljale, da jih bodo vrnile, seveda pod pogojem, da se člani vpišejo v fašistično stranko, poveljevanje pa odtlej opravljajo v italijanskem jeziku, če že nočejo, da bi jih vodili in jim poveljevali Italijani. Tako se je začelo 20 let mirovanja.

Obdobje med vojnama

Žal se je petindvajset let trajajoča navzočnost Italijanov na sežanskih tleh močno poznala, saj je vse skupaj nazadovalo in zamrlo – ne samo bogato kulturno življenje, ampak tudi področje sežanskega gasilstva. Ljudje so med vojno poskrili slovenske knjige in veliko se jih je pozneje izgubilo. Enako velja tudi za večino opreme in orodja, ki so ju pred tem več let dopolnjevali in kopičili v gasilskih prostorih. Po vojni so gasilci ostali brez svojih prostorov, orodja in opreme.

Obdobje po drugi svetovni vojni

Druga svetovna vojna se je končala in leto 1947 je Sežani prineslo dolgo pričakovano priključitev k matični domovini Sloveniji oziroma takratni Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (SFRJ). Nekdanji gasilci so se odločili, da se takoj vnovič vzpostavi prepotrebno gasilsko društvo. Na pobudo dimnikarskega mojstra Marjana Preglja iz Sežane in takratnega referenta za požarno varnost pri okrajnem ljudskem odboru in tajništvu za notranje zadeve Ignacija Mikliča so tako iz gasilske čete zasnovali prostovoljno gasilsko društvo. Prošnjo za preoblikovanje gasilske čete v prostovoljno gasilsko društvo so 10. 7. 1948 lastnoročno podpisali:

• Cvetko Novak, Sežana št. 46
• Ivan Kocjan, Sežana št. 136
• Danilo Ukmar, Sežana št. 142
• Stanko Ukmar, Sežana št. 142
• Franc Rodica, Sežana št.170
• Zvonimir Oblak, Sežana št. 32
• Bogomil Čeh, Sežana št. 177
• Franc Čeh, Sežana št. 197
• Emil Mahnič, Sežana št. 228
• Anton Krt, Sežana št. 110
• Mihael Škrinjar, Sežana št. 171 in
• Svetozar Pirjevec, Sežana št. 42.

Prošnja je bila ugodno rešena. Cveto Novak je 7. oktobra 1948 prejel odločbo o rešitvi in vnovičnem obstoju Prostovoljnega gasilskega društva Sežana. Prvi povojni predsednik PGD Sežana je postal Stanko Stojkovič, podpredsednik in poveljnik pa Marjan Pregelj.

Maja leta 1949 je Republiški sekretariat za notranje zadeve društvu dodelil prvo motorno brizgalno, ki je že ob prevzemu doživela svoj ognjeni krst ob požaru v Povirju. Z njeno pomočjo so gasilci uspešno rešili Čefutovo stanovanjsko poslopje. Motorna brizgalna je bila spravljena v Mohorčičevem hlevu, prostore za administrativna dela pa so imeli na občini. Opremo in orodje so nekaj časa hranili pri Stojanu Polhu, na današnji Partizanski 37, pozneje pa v Polajevem stolpu. Pod njim je bil namreč vodnjak, ki je gasilcem prišel zelo prav.

Iz zapisnika seje izvršilnega odbora Prostovoljnega gasilskega društva, ki je bila 18. januarja 1950, je razvidno, da je odbor sestavljalo 11 članov s temi funkcijami:

• Ozbič Anton - predsednik
• Pregelj Marjan - poveljnik
• Slokar Emil - pomočnik poveljnika
• Kocjan Alojzija - tajnica
• Kineze Boris - blagajnik
• Gec Bogomil - orodjar
• Štolfa Slavko - zastopnik mladine
• Fonda Albert - fizkultura in prosveta
• Husu Bernard - zdravstvo
• Krt Anton - brez resorja
• Bizjak Ivan - brez resorja

Iz zapisnika je razvidna upravičena skrb za delovanje motorne črpalke, pa tudi skrb, kako zagotoviti uspešnost posredovanja na več hkratnih požarih na različnih lokacijah. Sprejet je bil sklep, da na teren ne bodo šli vsi gasilci sočasno, pač pa le glavnina, preostali bodo ostali v pripravljenosti.

Napredki društva

Čeprav so bili s sredstvi in opremo skromni, so sežanski gasilci pridno pridobivali člane, ki so se pridružili podpisnikom prošnje za obnovitev društva. Vse več je bilo deklet in mladine, ki je zagnano vadila in si pridobivala gasilske veščine. Da so bili uspešni, dokazuje član GD Sežana Ivan Bizjak, ki je prejel republiško odlikovanje III. stopnje, ki ga je bila uvedla Gasilska zveza Slovenije, in z njim 6. 8. 1952 prvič po 2. svetovni vojni odlikovala slovenske gasilce. Leta 1953 so bile ustanovljene občinske gasilske zveze, ki naj bi pripomogle k razvijanju gasilstva v občinah.

13. 9. 1953 je bil v Sežani gasilski praznik, pravzaprav gasilski festival, na katerem so gasilci v lepi paradi prikazali svoje dosežke in se postavili pred Sežanci. Iz priglasitve Prostovoljnega GD Sežana, ki je bilo včlanjeno tudi v Okrajno gasilsko zvezo Koper, OLO Koper, Tajništvu za notranje zadeve je razvidno, da je društvo 15. novembra 1958 štelo 80 članov, od tega 26 aktivnih. Upravni odbor je imel 9 članov, ki so imeli te zadolžitve:

• Anton Ozbič, predsednik
• Franc Ukmar, poveljnik
• Franc Zlobec, pomočnik poveljnika
• Lojzka Stepan, sekretarka
• Jožef Guštin, blagajnik
• Miro Jelen, orodjar
• Slavko Jogan, pomočnik orodjarja in odgovoren za avtomobil
• Marija Kocjan, referentka za saniteto
• Marjan Pregelj, referent za pionirje in mladino

Že sestava upravnega odbora kaže na to, da je bilo v gasilskih vrstah veliko deklet in mladine. Nenehno dopolnjevanje gasilske opreme je narekovalo razmišljanja o postavitvi lastnega objekta, gasilskega doma.

Gasilci so bili zelo aktivni. Poleg rednih vaj in gašenja, zlasti gozdnih požarov, so po nakupu novega tovornjaka začeli še eno dejavnost, ki je odtlej postala stalna spremljevalka njihovega dela – prevoz vode. Gre namreč za posebnost Krasa, še zlasti v tistem času, ko Kraševci še nismo poznali vodovoda, namreč da je v poletnih mesecih suša pestila večino Kraševcev. Voda, ki sicer v obilici pada le določen letni čas, zelo hitro odteče s površine in če je takrat ljudje niso uspeli dovolj uloviti v vodnjake in zbiralnike, je bila potreba po vodi v poletnem času velika. Vodo so gasilci začeli prevažati v kraje, ki so jo najbolj potrebovali, in tako vsaj delno ublažili posledice sušnega obdobja. Samo v Lipico je društvo prepeljalo več kot 3.000 m3 vode. S prevozom vode si je društvo toliko opomoglo, da je še z nekaj dodatnimi sredstvi kupilo nova vozila.

S temi sredstvi, opremo in vozili so sežanski gasilci opravljali svoje delo do leta 1977. Takrat so se zgodili veliko večji finančni impulzi, ki so pripomogli k temu, da so gasilci zamenjali nekaj dotrajanih sredstev in cevi, dopolnili gasilsko opremo, kupili zaščitna sredstva in drugo, kar je v skupnem znesku 75.000 dinarjev plačala Občinska gasilska zveza Sežana.

Ustanovljena je bila samoupravna interesna skupnost ali SIS za požarno varstvo, ki je sistemsko zbirala sredstva in jih nato dodeljevala posameznim gasilskim društvom. Brez dvoma je bil to edini način za pridobitev več sredstev in vlaganje v razvoj gasilstva. Tako so gasilske organizacije odslej lahko računale na nenehen pritok sredstev, ki je bil okvirno tudi znan. Predsednik Občinske gasilske zveze in SIS za požarno varstvo je bil zaslužen delavec na področju gasilstva, gospod Rado Meden iz Senožeč. Z ustanovitvijo SIS za požarno varstvo se je za gasilstvo v celotni občini začelo novo obdobje, ko se člani niso več ukvarjali z zbiranjem sredstev kot v starih časih, in najverjetneje je del romantične preteklosti, ko so gasilci prirejali veselice, da bi lahko preživeli, dokončno odšel v zgodovino. Gasilci so se lahko posvečali nenehnemu izpopolnjevanju in usposabljanju, njihove vrste pa so se vse bolj širile. V Sežani je nastajal zametek močne gasilske udarne sile prav v sklopu Občinske gasilske zveze, ki se je z nakupom vozil, gasilnih sredstev in opreme ter z organiziranim povezovanjem vseh sil v gasilskih društvih začela uspešno zoperstavljati požarom, zlasti tistim v naravnem okolju.

Sežansko društvo po osamosvojitvi Slovenije

Po razpadu Jugoslavije so tako mnoga kulturna kot tudi gasilska društva zaživela. Uresničile so se želje ustanoviteljev prvih slovenskih gasilskih društev – tistih društev, čigar člani so hoteli dokazati svetu, da so sposobni delovanja in poveljevanja v domačem jeziku. Prostovoljno gasilsko društvo Sežana si je v toliko letih pridobilo številne izkušnje in znanja o varovanju pred požari, reševanju in pripravljenosti priskočiti na pomoč. Vse več je bilo prometa, več ljudi je prihajalo v Sežano in zato se je dogajalo tudi vse več nezgod in nesreč, pri katerih so potrebovali pomoč gasilcev.

Maja 1998 je v Sežani potekal 13. Kongres Gasilske zveze Slovenije, ki je bil med občani zelo odmeven. Takratni predsednik društva je izrazil željo, da bi ob pomoči kongresa v društvo privabili tudi nove člane, predvsem mladino, s tem pa poskrbeli za nove kadre in okrepitev društva. Le tako bi namreč lahko mirno zrli v prihodnost.

Samostojna država pa ni prinesla le dobrih sprememb. V Sežani je bil v letu 1992 zgrajen nov gasilski center, ki je nastal iz bivše vojašnice nekdanje jugoslovanske armade, v njem pa naj bi dobili svoje prostore Prostovoljno gasilsko društvo Sežana in Zavod za gasilno in reševalno službo Sežaba, ki je bil ustanovljen 1. 1. 1992.

Gradnjo novega doma so člani društva toplo pozdravili, kljub temu, da so se izselili iz „starega“ gasilskega doma, kjer je marsikateri član društva vložil veliko prostovoljnih delovnih ur. Stari gasilski dom, ki je bil last PGD Sežana naj bi društvo zamenjalo za lastništvo polovice novega gasilskega centra. Ureditve lastništva prostorov, na ob preselitvi dogovorjen način, pa do danes še ni bilo. Kako naj bi sicer društveniki pustili „stari“ gasilski dom, v katerega so vložili toliko prostovoljnih delovnih ur. PGD Sežana je izgubilo lastne prostore, v novem gasilskem centru pa ima le 2 garaži, polovico pisarne in garderobo ter skupne prostore. Ta globoka rana pa je pustila močne posledice za delovanje društva.

Maja 1998 je bil v Sežani 13. Kongres Gasilske zveze Slovenije, ki je bil med občani zelo odmeven. Takratni predsednik društva je izrazil željo, da bi se ob pomoči kongresa privabilo v društvo tudi nove člane, predvsem mladino in bi se tako poskrbelo za nove kadre in okrepitev društva. Saj bi le tako lahko mirno gledali v prihodnost.

Sledila so težka leta za PGD Sežana, pomanjkanje lastnih prostorov in opreme ter neurejena razmerja, pa niso pomagala pri razvoju društva. Kljub temu je društvo živelo in se trudilo srečo obrniti v svoj prid. Če izvzamemo lastništvo prostorov, se je v novem tisočletju društvu začela nasmihati sreča

Društvo po letu 2000

Na operativnem področju PGD Sežana so se zgodili tektonski premiki. Razvoj gasilstva na splošno se je odvijal s svetlobno hitrostjo. Oprema se je spremenila in modernizirala, prišli so novi pristopi gašenja, kar je zahtevalo tudi nova, posebna znanja. Temu trendu smo preprosto morali slediti tudi mi.

Zelo velik napredek je bil storjen na področju osebne zaščitne opreme. Tista, ki so jo uporabljali operativci pred letom 2000, je bila že zelo iztrošena in zastarela. Društvo jo je postopno zamenjalo z novo in moderno opremo, ki dosega najvišje standarde. Vsi operativci so dobili ognjevarno obleko za stavbne požare in druge vrste intervencij ter kombinezon za gašenje gozdnih požarov z vso pripadajočo opremo. V bistvu je dvojna intervencijska obleka specifika za področja z veliko požarno ogroženostjo v naravnem okolju, kakršno je naše, to pa pomeni tudi velik strošek.

Veliko se je spremenilo tudi v izobraževanju. Zaradi zahtev modernega gasilstva je izobraževanje postalo neizogibno. Vsi operativci so imeli opravljene tečaje za uporabnika izolirnih dihalnih aparatov in vroči trening, ki dajo operativcem osnovno znanje za posredovanje v stavbnem požaru. Prav tako pa smo zaradi posredovanj pri gašenju požarov v naravnem okolju opravili tudi veliko specifičnih izobraževanj, kot so tečaj za vodenje intervencij v naravnem okolju, tečaj za uporabnika motorne žage, tečaj za varno delo ob posredovanju helikopterja in podobni.

Najpomembnejši nakup vozila se je zgodil v jubilejnem letu 2014, ko je naše društvo praznovalo 120 let obstoja. Nakup vozila GCGP-1 je bil za nas velik doprinos. Istega leta je sledila tudi večja obnova vozila TAM 110 po tipizaciji GVGP-2, ki pa se v jubilejnem letu 2024 poslavlja iz operativne uporabe, saj ga bo nadomestilo novo vozilo Iveco Daily.

Leto 2018 je bilo za naše društvo precej pestro. Nadaljevale so se aktivnosti za pripravo gradnje gasilskega doma. Veliko časa smo posvetili vprašanju, kakšen gasilski dom si želimo, in iskali smo najboljše rešitve za izzive, ki so nam prišli na pot. Potekala je namreč izdelava projekta gasilskega doma. Tako smo v tem letu opravili veliko sestankov in usklajevanj s projektanti.

V letu 2019 se je od funkcije poveljnika društva poslovil dolgoletni poveljnik Marko Colja. Nasledil ga je Gregor Ebert.

Med izdelavo projekta za gasilski dom in izdajo gradbenega dovoljenja sta minili kar dve leti. Izdaja pravnomočnega gradbenega dovoljenja v letu 2020 pomeni pomemben mejnik pri projektu izgradnje gasilskega doma.

Leto 2022 je bilo za nas precej žalostno. Za vedno sta se poslovila dva nekdanja funkcionarja društva. Junija smo k večnemu počitku pospremili nekdanjega predsednika društva Leona Jelerčiča, ki je funkcijo predsednika društva opravljal med letoma 1992 in 2001. Novembra istega leta pa se je za vedno poslovil tudi Marko Colja, ki je funkcijo poveljnika opravljal med letoma 2006 in 2019. Pred tem je bil en mandat namestnik poveljnika. Marko je zelo zaznamoval obdobje, ko je opravljal funkcijo poveljnika, saj se je prav pod njegovim vodstvom začel vnovičen vzpon prostovoljnega gasilstva v Sežani.

V letu 2021 so naši gasilci odšli na pomoč v Severno Makedonijo, kjer je divjal uničujoč požar. Leto pozneje pa je zaznamoval požar na Krasu. Po obsegu največji požar v zgodovini Slovenije je divjal med 15. in 31. julijem. Pri gašenju požara, ki je uničil približno 2000 hektarjev površine, je naše društvo intenzivno sodelovalo tako rekoč vse dni.

Na 6. redni seji upravnega odbora leta 2022 je bila sprejeta nova grafična podoba društva. Že nekaj časa je tlela ideja, da bi grafično podobo, ki je bila dotlej strogo gasilska, posodobili. Nova podoba je bila v društvu sprejeta z navdušenjem in se je zelo dobro prijela. Prinesla nam je tudi večjo prepoznavnost v lokalnem okolju in širše.

V letu 2023 so nas najbolj zaznamovale avgustovske poplave, katerih razsežnost je bila katastrofalna, zajele so namreč velik del Slovenije.

Prav tako leta 2023 je bil objavljen tudi razpis, izbran ponudnik in nato podpisana pogodba za zamenjavo vozila TAM 110, ki ravno letos praznuje »abrahama«. Prevzem novega vozila GVGP-2 je predviden na slavnosti seji ob 130-letnici društva. Podvozje Iveco Daily je bilo kupljeno leta 2023, nadgradnja pa bo končana v letu 2024. V jubilejnem letu 2024 smo izvedli tudi razpis za zamenjavo vozila GVM-1 Renault Traffic, ta je predvidena za leto 2025.

Kot vsa gasilska društva v našem prostoru tudi naše opravi veliko posredovanj na požarih v naravnem okolju. V zadnjih letih pa se kaže stalni trend večanja ostalih, predvsem tehničnih posredovanj. Kot zanimivost naj omenimo, da se število intervencij v naravnem okolju vsako tretje leto močno poveča.

Prostovoljno gasilsko Sežana je prestalo zelo pestro zgodovino, obstalo skozi 4 različne države in se do danes razvilo v trdno društvo z močno sredino, ki služi svojim občanom in je vedno pripravljeno pomagati. Zato se ne bojmo prihodnosti in ne jokajmo za preteklostjo.

Povzeto po knjigi "130 let Prostovoljnega gasilskega društva Sežana: 1894-2024, zbornik ob 130. obletnici, Sežana 2024" in dopolnjeno s strani Tadeja Marušiča, marec 2025